Razmišljanje predsednice SDZNS o položaju zdravstva in zaposlenih v zdravstveni negi

10. maj 2018

Ljubljana, 10. maj 2018
 
 
 
RAZMIŠLJANJE PREDSEDNICE SDZNS O POLOŽAJU ZDRAVSTVA IN ZAPOSLENIH V ZDRAVSTVENI NEGI V LUČI MEDNARODNEGA DNEVA MEDICINSKIH SESTER IN ŠIRŠE
 
 
Zaposleni v zdravstveni negi bomo tudi letos obeležili svoj praznik, mednarodni dan medicinskih sester, ki ga praznujemo 12. maja kot spomin na rojstvo Florence Nightingale (1820-1910), ki velja za ustanoviteljico sodobnega sestrinstva. Ob tem prazniku Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije (SDZNS) čestita vsem kolegicam in kolegom, medicinskim sestram, babicam in tehnikom zdravstvene nege ter vsem ostalim zaposlenim v zdravstveni negi, ki skupaj skrbimo za naše uporabnike. Letošnji praznik medicinskih sester in tehnikov zdravstvene nege poteka pod geslom Medicinske sestre opozarjajo: zdravje je človekova pravica. Da sta zdravje in zdravstvo izjemno pomembni temi, kažejo tudi vsebine dosedanjih soočenj kandidatov in strank na letošnjih predčasnih parlamentarnih volitvah, ki v svojih nastopih pogosto izpostavljajo (slabo) stanje v našem zdravstvenem sistemu in obljubljajo ukrepe, ki bi te razmere uredile. Ker gre za področje, ki zadeva veliko število zaposlenih, je še kako pomembno, da bi tudi zaposleni in njihovi predstavniki (sindikati) bili vključeni v razprave, njihova mnenja, stališča, predlogi in zahteve pa upoštevani.
 

Nedavno smo praznovali mednarodni praznik dela, pred dnevi obeležili tudi mednarodni dan babic, v soboto imamo zaposleni v zdravstveni negi še svoj praznik, čez manj kot mesec dni pa bodo na sporedu tudi volitve v Državni zbor, kjer so v ospredju programov številnih političnih strank prav zdravstvo in mnoge težave v njem. Na prvi pogled torej veliko praznikov in pomembnih dogodkov, ki jih velja tako ali drugače oznamovati, praznovati. Toda kot predsednica Sindikata delavcev v zdravstveni negi Slovenije (SDZNS) se sprašujem ali imamo res razloge za to, da praznujemo in se veselimo? Ali se medicinske sestre, babice, zdravstveni tehniki, bolničarji in negovalci ter vsi ostali zaposleni v timu zdravstvene nege ali v širšem zdravstvenem timu sploh imamo čemu veseliti? So nam (še) zagotovljene pravice, tako težko pridobljene pred 132 leti, ki si jih je delavski narod izboril s protesti, ki so zahtevali tudi človeška življenja? V mislih imam znane tri osmice: 8 ur dela, 8 ur za družinsko življenje, kulturo, družabno življenje in 8 ur za počitek in oddih. Seveda se pričakuje, da bi bilo teh osem ur dela tudi ustrezno plačanih, da bi prejemek omogočal dostojno življenje, tako posamezniku kot njegovi družini. A žal tukaj naši razlogi za praznovanje zvodenijo …
 

Dokler bodo namreč naši srednje medicinske sestre in zdravstveni tehniki plačani za svoje delo tako mizerno, da padejo v krog upravičencev do solidarnostne pomoči, kadar morajo na daljšo bolniško, dotlej ne moremo govoriti o dostojnem plačilu za naše delo. Sicer pa medicinske sestre odhajajo na bolniško večinoma res le, ko imajo hude zdravstvene težave, saj sicer delajo pogosto tudi bolne, in to predvsem zaradi kadrovske podhranjenosti ter v pretežni meri tudi zaradi solidarnosti do kolegic in kolegov, ki ostajajo na deloviščih v okrnjeni sestavi.


Namenoma izpostavljam srednjo medicinsko sestro/zdravstvenega tehnika, saj je le-teh v naši stroki še vedno največ, kar pomeni, da je nega bolnika ob postelji večinoma na njihovih plečih. To obenem ne pomeni, da so vsi ostali profili v zdravstveni negi, ki so prav tako nepogrešljivi ob bolniku, plačani dovolj ali vsaj ustrezno cenjeni. Še zdaleč ne. Prav vsi v naši stroki,  diplomirane medicinske sestre/diplomirani zdravstveniki, magistri/magistrice zdravstvene nege, bolničarji in negovalci, smo za naše delo in odgovornost premalo plačani!
 

Dostojno plačilo tudi ni, ko se ure, oddelane prekomerno, ne izplačajo oz. jih ni moč koristiti kot proste ure z dodatki, kar v zadnjem času predstavlja veliko težavo v večini slovenskih bolnišnic. Temeljna pravica vsakega pacienta je namreč varna, kakovostna in strokovna zdravstvena obravnava, ki jo lahko medicinske sestre zagotavljamo le, če nas je dovolj. Enako pomembno in potrebno za varno delo je tudi zadovoljstvo zaposlenih, o čemer zaradi pomanjkanja medicinskih sester in posledično zaradi preobremenjenosti, izgorelosti in razvrednotenja našega dela težko govorimo.
 

Da bi se resnično lahko veselili praznikov, sploh mednarodnega praznika dela, bi nas medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov moralo biti toliko več, da bi tudi mi po osemurnem delovniku lahko mirno odšli domov k svojim družinam, na prireditev, v naravo, na izlet … Podatki, koliko dodatnih zaposlitev bi bilo potrebnih za doseganje teh ciljev, so znani in javni že (pre)dolgo časa. A za boljšo predstavo, kako in koliko smo enakopravni drugim zaposlenim, predstavljam okvirni izračun presežka delovnih ur, opravljenih na dneve praznikov, sobot, nedelj in nočnih dežurstev. Povzetek sem pripravila po svojih opravljenih urah, tekom 35 let dela v zdravstvu, a sem v celoti prepričana, da je to zgodba večine medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov pri nas. Največ jih je v bolnišnicah in domovih za starejše, na primarnem nivoju (v zdravstvenih domovih) to velja večinoma za medicinske sestre in zdravstvene tehnike-reševalce, ki opravljajo delo v nujni medicinski pomoči, ter patronažne medicinske sestre, ki prav tako delajo tudi ob koncih tedna in praznikih.
 

Pobliže si torej oglejmo podatke: doslej sem že okrog 1.800 noči preživela na delovnem mestu, približno 600 dni na dan praznika ali konca tedna, ki bi jih sicer marsikdo raje preživel z družino, s prijatelji ali kakorkoli drugače. Nekatere ure so bile res nadomeščene s prostimi urami, ki sem jih lahko preživela doma med tednom, torej v času, ko so otroci v šoli, partner v službi ... Ure, ki so oddelane ob redni mesečni obveznosti, torej brez koriščenja prostih ur, nam letno prinesejo do tri mesece ali več delovnih ur, kar v tridesetih letih delovne dobe pomeni dodatnih deset delovnih let!
 

Ni težko doumeti, da znamenite ure 8+8+8 pri nas izgledajo malce drugače, in sicer 8+4 ure, 2x8 ur, 3x8 ur, torej 12-urni, 16-urni in celo 24-urni delavnik.
Če bi nam bila priznana beneficirana delovna doba in bi se posledično lahko prej upokojevali ter bi bile naše pokojnine ustrezno visoke, se nihče ne bi pritoževal.
 

Upravičeno menim, da naša zahteva po dostojnem plačilu medicinskih sester za osemurni delovnik (ter za dostojne dodatke za vse naknadno opravljene ure), ki smo jih nekoč zaposleni v zdravstveni negi že imeli, a so se ob prevedbi v (novi) plačni sistem izgubili, ni pretirana.
Sicer drži, da smo se v zadnjih pogajanjih, ki so bila zaradi odstopa vlade žal prekinjena, približali vrnitvi ustrezne višine dodatkov za neugoden delovni čas, a še vedno ne dovolj za ves čas, ki ga poleg nas, medicinskih sester, tudi številni drugi zaposleni v javnem sektorju (v t. i. uniformiranih poklicih) preživimo na delovnih mestih tudi za konce tedna in praznike.


Ob koncu tega razmišljanja namenjam še kratko (predvolilno) sporočilo vsem bodočim odločevalcem oziroma vladnim pogajalcem,  ki se v teh dneh zavzeto pripravljajo na državnozborske volitve: Imejte nas v mislih, vendar ne samo v svojih predvolilnih programih in obljubah, ampak zlasti kasneje, ko bo šlo zares, ko boste izvoljeni. Mi namreč nimamo več vedno sto in sto novih dni časa, še manj pa potrpljenja. Prepričana sem, da si nihče izmed nas ne želi popolnega kolapsa zdravstvenega sistema, katerega najpomembnejši del smo ljudje, vsi zaposleni v zdravstveni negi.


Navkljub na začetku izraženim dvomom o tem, ali je optimizem ob našem prazniku sploh na mestu in se je ob tej priložnosti sploh možno veseliti in praznovati, pa je mednarodni dan medicinskih sester vseeno priložnost, da se kot predsednica SDZNS zahvalim vsem kolegicam in kolegom za vso strokovno, varno in kakovostno opravljeno zdravstveno nego, ki jo kljub težkim razmeram večina opravlja srčno in z empatijo. Verjamem, da nam bo s skupnimi močmi uspelo vseeno tudi to zgodbo enkrat pripeljati srečno do konca.
 
 
 
Slavica Mencingar, diplomirana medicinska sestra,
predsednica SDZNS

Kontaktne info

Telefon
(01) 439 40 30
sdzns@siol.net
Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije
Metelkova 15, 1000 Ljubljana
tel.: (01) 439 40 30,
fax: (01) 439 72 85

Včlanite se

Članstvo v sindikatu SDZNS prinaša večjo varnost in številne ugodnosti.
Včlanite se »

Bodite obveščeni

Prijavite se na obvestila
Prijavite se »

Človek in pol

SDZNS že od svoje ustanovitve izdaja informativno glasilo Človek in pol.
Človek in pol
Preberite glasilo »